Leta tečejo in jaz sem zadnje čase naredila nekaj napačnih odločitev glede življenskega sloga. Najprej sem sprejela odločitev, da bo moje delo potekalo od doma, skrbela za otroke in nisem hotela, da bi vključila svoje starše. Tako lahko rečem, da sem pozabila nase. Počasi sem izgubljala prijateljice in en dan ugotovila, da se je moja osebna rast končala. To spoznanje me je prizadelo. Precej sem bila žalostna, ker sem vedela, da nisem na pravi poti. Seveda sem po drugi strani imela krasno življenje, le nase sem malo pozabila. Veste tisti občutek, ko se človek nekaj odloči in potem mu to spremeni življenje. Jaz sem se takrat odločila, da bom vsako nedeljo šla v hribe. To je bilo za mojo osebno rast dovolj. Seveda pa sem vedela, da ne smem v hribe hoditi sama ali s svojo družino. Potrebovala sem prijateljico.
Ko sem poklicala prijateljico in ji rekla, če bi z mano vsako nedeljo hodila v hribe, je privolila. Povedala mi je, da je to super ideja. Tako sva začeli hoditi na našo najbližjo goro. Ko sva šli prvič, sem se zavedala, da se je moja osebna rast ponovno prebudila. Po pohodu si vedno privoščiva kavico. Najlepše pri vsem tem pa je, da sva spoznali polno novih ljudi. Tako se imava vsako nedeljo prekrasno in se druživa z ljudmi, ki jim ravno tako veliko pomenijo hribi.
Koraki v naravi, novi prijatelji in osebna rast
Lahko povem, da vsako nedeljo, ko sva s prijateljico na vrhu gore in na najini kavici v planinski koči sva srečni, ker se obe zavedava, koliko dobrega počutja nama dajo te nedelje. Moja osebna rast ne trpi več. Počasi sem tudi čez teden začela delati na sebi. Življenska energija se je vrnila. Upam, da bova hodili leta in leta. Tega si resnično želim, ker nama je res lepo.