V predalu je bila pospravljena ročna ura, blagovne znamke Breguet. Bila je res zelo stara očetova ročna ura, ki jo je nosil še v mladih letih. Od kar je zamenjal poklic, je nehal nositi ročno uro, saj ga je motila pri delu. Tako jo je dajal gor samo še takrat, če je kam šel.
Če so šli na primer na kakšno večerjo, ali ob družinskih kosilih. A čez čas je nehala delat, nikoli pa ni bilo časa jo nesti k urarju, da bi jo popravil. Tako je v tistem predalu preprosto obležala. Tudi pašček je bil nekoliko znucan, a vsakič ko je mama pospravljala tisti predal in ga podražila, da jo bo vrgla stran, ker je itak ne nosi, se je razburil in navedel razlog, zakaj je nima časa dati popravit. Tako sem se spomnila, da bi mu lahko za darilo na skrivaj sama nesla popravit uro urarju. Saj sem pomislila, da če je že tako pozabil nanjo sploh ne bo opazil da je ni. Naslednji dan se res šla v mesto do urarja in povprašala in prosila za popravilo. Pokazal mi je tudi, da ima iste Breguet paščke in da če želim mi jih lahko tudi zamenja. Sicer niso bili paščki identični, so pa bili prav tako usnjeni in v isti barvi z podobnim vzorcem. Res nisem vedela, koliko tej paščki igrajo vlogo, a ko je urar razumel mojo dilemo, je rekel, da bo videl kaj se da narediti z obstoječimi. Tako sem naslednji dan šla po uro in bila je kot nova. Res je bila tudi očiščena in tudi kazalček na uri se je premikal.
Bila je nastavljena točno, po današnjem času in res sem bila zelo vesela popravila. Urarja sem še prosila, če bi morda imel kakšno darilno škatlico za ure Breguet viška. Kljub temu da sem jo hotela plačati, je ta ni zaračunal. Komaj sem čakala, da vidim izraz očeta na obrazu.…